MMmojstri / intervju v reviji Marketing Magazine, december 2015
_ _ _
Z dovoljenjem MM, intervju objavljam v celoti…
_ _ _
Gregor Žakelj je umetniški direktor v oblikovalskem studiu VBG, ki je bil tretja najuspešnejša agencija na letošnjem SOF-u. VBG navdušuje s svojim lastnim izdelkom, longboardi Dimension Two, in celostnimi grafičnimi podobami za različne naročnike, med drugim tudi za nekdanjega MM-ovega fotografa Cirila Jazbeca. Pa še v tujino se podajajo. Več razlogov za osrednji intervju, torej.
Avtor: Simona Kruhar Gaberšček — MM
Foto: Bojan Šverko

Gregor Žakelj je eden vidnejših grafičnih oblikovalcev v Sloveniji. V zadnjih dveh letih je studio VBG, ki ga vodita skupaj z bratom Boštjanom, pozornost svetovne oblikovalske javnosti zbudil s projektom Dimension Two Longboards. Dolgim deskam za rolkanje niso nadeli le grafične podobe, temveč so jih sami povsem od začetka zasnovali, izdelali in jih tudi prodajajo. Gregor Žakelj meni, da bi moral imeti vsak oblikovalski studio svoj izdelek, saj na ta način dobi natančen vpogled v poslovni proces, od proizvodnje do prodaje, kar mu omogoča lažje razumevanje naročnika. Predvsem pa pridobi veliko znanja, ki ga oblikovalec ne more dobiti nikjer drugje. Močna želja po vedno novem znanju ga je vodila ves čas njegove kariere, saj se je grafičnega oblikovanja priučil popolnoma sam in svoje veščine poglabljal s konkretnim, raznolikim delom za naročnike. Zdaj, po petnajstih letih, odkar se je prvič preizkusil v oblikovanju, se mu ponujajo nove priložnosti tudi v tujini.

Vsega, kar veste in znate o grafičnem oblikovanju, ste se sami naučili. Kje ste pridobivali znanje na začetku vaše oblikovalske poti?
Leta 1999 sem popolnoma neuk začel delati v agenciji Renderspace. Internet, z njim pa tudi spletno oblikovanje in animacije, so bili še na začetku svojega razvoja in to področje je bilo takrat popoln »teksas«. K naročnikom smo hodili gledat, kakšne računalnike, operacijske sisteme in brskalnike imajo, ter potem zanje ustvarili spletne strani, ki so pri njih delovale, drugje pa morda tudi ne.
Takrat je na svetu obstajal samo eden, a zelo vpliven blog o oblikovalski kulturi, in sicer NetDiver, ki ga je leta 1998 postavila kanadska umetnica in vneta zagovornica kreativnosti Carole Guevin. Na njem je objavljala — in jih še vedno — izjemna dela različnih svetovnih kreativcev. Ko sem zjutraj prišel v pisarno, je bil NetDiver prva spletna stran, ki sem jo pogledal in se navduševal nad vsemi dobrimi deli, ki jih je objavljala. Prebiral sem jo vsak dan, spremljal, kaj se dogaja, kakšni so trendi na področju oblikovanja, kaj je novega in kaj vse se da narediti. To je bilo moje edino pravo izobraževanje.
Zanimivo je, da sva s Carole zdaj, po petnajstih letih, odkar me je zaznamovala s svojim blogom, postala prijatelja. Moja dela je vmes nekajkrat objavila na blogu, pred časom pa me je povabila, da bi za NetDiver ustvaril celostno grafično podobo, kar sem tudi naredil. To si štejem v posebno čast, saj je resnično pomembna oseba v svetu spletnega oblikovanja, pravzaprav je ena od pionirk na tem področju. Tako da mi res veliko pomeni, da me je, samouka, ki je v Ljubljano prišel s periferije, iz Žirov, in se učil od nje, povabila k prenovi NetDiverjevega logotipa.

Začeli ste torej v agenciji, kjer ste se veliko naučili o spletnem oblikovanju. Kaj vas je potem gnalo k temu, da ste odprli svoj oblikovalski studio?
Potem ko je Pristop kupil Renderspace, sem na Pristopu ostal še približno štiri leta. Takrat sem bil eden boljših spletnih oblikovalcev pri nas, delal sem za različne velike naročnike, od Telekoma do SKB. To je bilo res dobro agencijsko obdobje. Čez nekaj let sem ugotovil, da nisem samo oblikovalec, da mi spletno oblikovanje ne zadostuje in da potrebujem nekaj več. Obvladal sem oblikovanje spletnih strani, animacij in spletnih iger, medtem ko o grafičnem oblikovanju nisem imel pojma. Nisem znal oblikovati logotipa, kaj šele vizitke, skratka ničesar. Nevzdržna želja po širšem znanju me je gnala naprej. Leta 2005 sem zapustil agencijske vode in isto leto postal mladi kreativec leta in zastopal Slovenijo v Cannesu. Takrat sva z bratom Boštjanom odprla oblikovalski studio VBG, ki letos praznuje deseto obletnico. V studiu smo že vseh deset let trije, a vedno najemamo še druge, vedno samo najboljše na svojih področjih.

Dolga leta ste oblikovali tudi Elanove snežne deske in skrbeli za njihovo spletno pojavnost, za kar ste bili večkrat nagrajeni. Kakšne spomine imate na to obdobje in kaj vam je dalo to delo?
Čeprav nisem ravno umetnik, pa rad rišem, in takrat, ko smo šli na svoje, sva z Jarom Jelovcem na spletni strani Subtotal.nu objavila nekaj svojih ilustracij in grafik. Te so zbudile pozornost Elana in kmalu smo začeli sodelovati. Z delom za Elan Snowboards sem se tako sproti učil grafičnega oblikovanja, znanja, ki mi je takrat primanjkovalo. Če si samouk, se učiš, kar v tistem trenutku potrebuješ. In ko se lotiš novega projekta, se spet priučiš veščin, ki ti manjkajo. Tu je ravno bistvena prednost samoukov — vedno se učimo, ker se nam zdi, da še vedno česa ne znamo.
Na začetno obdobje sodelovanja z Elanom imam resnično lepe spomine. Elanov marketing je takrat fantastično deloval; v njem je bilo zaposlenih nekaj tujcev, vsak iz druge države, od Američana in Nemca do Francoza, ki nas je tudi povabil k sodelovanju. Za mednarodno blagovno znamko je skrbela mednarodna ekipa, kar se mi zdi tudi edini pravi način, če želiš, da blagovna znamka uspeva po svetu. Takrat smo začeli grafično prenavljati vse njihove snowboarde. Elan ima distributerski model prodaje, kar pomeni, da imaš trikrat na leto sestanke z vsem svetom, najprej z dvanajstimi distributerji, ki tvorijo podskupino, in sicer poleg Slovenije še v ZDA, Kanadi, Nemčiji, Italiji, Franciji, Japonski in drugih državah. Z njimi se potem pogovarjaš, kaj bomo delali in v kateri smeri, kar pomeni, da imaš tudi po 50 sestankov. V resnici sodeluješ s celim svetom in jim prodajaš svoje delo. Pri tem sem se naučil, kako moram predstaviti svoje ideje in na kaj je treba paziti, saj ima vsak trg drugačne značilnosti. Na koncu ne gre več za vsebino grafike, saj se lahko zgodi, da nekomu že zaradi barve rešitev ni všeč. Na primer, Italijan bi imel vse belo, Nemec vse črno, Japonec pa bi imel čisto svoje grafike, ki jih mi sploh ne razumemo.
To je bila zame zelo lepa šola oblikovanja, saj smo vsako leto spremenili spletno stran, naredili nov koncept, oblikovali nov katalog, ki je bil čisto drugačen od prejšnjega in spremenili vsaj deset grafik na snowboardih. To je bil celoleten proces. Januarja je glavni sejem v Münchnu, kjer se predstavi kolekcija snowboardov za novo sezono, ki pa pride v trgovine šele septembra. Poleti je treba delati stvari že za leto in pol vnaprej, od produkcije, fotografij, katalogov in drugih grafičnih elementov. Že leto in pol prej moraš torej znati predvideti, katera grafična smer bo takrat primerna. To je težko, ampak se lahko naučiš. In tega predvidevanja sem se naučil prav na Elanu.
Zdaj, ko sem osredotočen na ustvarjanje celostnih grafičnih podob in ustvarjanje blagovnih znamk, mi to pride zelo prav.
Ko gradiš blagovno znamko, bi ta morala živeti vsaj pet ali deset let, preden jo spet prenoviš. Pa še to jo prenoviš zato, ker se je podjetje spremenilo, ker ima drugačne izdelke, ker se podaja na nove trge in podobno, in ne zaradi grafične oblike.

Ste takrat torej v glavnem delali za Elan, glede na to, da gre za projekt, ki je tako intenziven vse leto? Zakaj ste po desetih let prekinili tako plodno sodelovanje?
Tudi drugih projektov smo vedno imeli dovolj in že vrsto let sodelujemo z nekaterimi naročniki, kot je na primer Status iz Metlike, ustvarjali smo za ekipo RDYO DJs in delali za nekatere agencije. Je pa res, da smo za Elan deset let ogromno delali vse leto. Če je le mogoče, se rad popolnoma posvetim projektu. Blagovno znamko so ustvarjali izjemni ljudje, pri čemer mislim predvsem na športnike, ki so resnični ambasadorji znamke. Oni najbolj razumejo, kaj bi blagovna znamka morala biti in predstavljati; prav oni so blagovna znamka in zato je bolje poslušati njih kot pa kogar koli iz marketinga. Zato smo športnike vpletali v proces snovanja grafik, jih spraševali po mnenju in seveda tudi upoštevali. Sedem let sem delal grafike za snowboarde, tri leta pa za smuči za prosti slog, freeride. V tem času sem spoznal tudi najboljšega smučarja prostega sloga na svetu, Američana Glena Plakea, izjemno karizmatičnega človeka, ki izstopa po svoji visoki, pobarvani irokezi, in ima torej zelo dobro izdelan self-branding. On je na snegu 300 dni na leto in živi za ta šport. Takšen športnik ti zna povedati, kar potrebuješ za ustvarjanje blagovne znamke, zna izluščiti bistvo, ki ga lahko spregledaš. Zato je tako pomembno, da poteka stalna komunikacija med športniki kot ambasadorji znamke in podjetjem.
Žal se je Elan v zadnjih desetih letih prestrukturiral do te mere, da tujci v poslovanje niso več tako vpleteni. S tem sicer ni nič narobe, ampak jim manjka širine in po marketinški plati blagovne znamke ne razumejo. Zato se po mojem mnenju vse odvija prepočasi, od tega, da so prepozno nastopili na družbenih omrežjih, do tega, da so šele nedavno poskrbeli za ustrezno znamčenje na smučiščih. Segment smučanja prostega sloga žal zanemarjajo in ne poslušajo tistih, ki so vsakodnevni vpeti v ta šport.
Sam sem jim poskušal razložiti, da je z vidika znamčenja slabo, če se grafike na smučeh menjajo vsako leto, saj tudi kupci ne kupujejo vsako leto novega modela smuči. Zato se je treba odločiti za takšno grafično smer, ki bo omogočala, da so tudi tri leta stare smuči še vidno videti kul. To smo sicer rešili s črno belimi vzorci, ki se ne spreminjajo, da se natanko ve, da gre za Elanove smuči.
Ker mi ni bilo všeč, da se stvari prepočasi odvijajo in da se izgublja širina, nujna za mednarodno blagovno znamko, sem potem naredil še zadnjo grafiko, po mojem mnenju daleč najboljšo od vseh, kar sem jih naredil, in potem prenehal s sodelovanjem.

Še ena zgodba, ki je neločljivo povezana z vašim studiem, je celostna grafična podoba DJ Umka in posledično tudi Žura z razlogom.
Uroš (Umek, op. p.) je fantastična oseba. Ko so prišli do mene, da bi naredil celostno podobo zanj, sem ga kot stari roker najprej zavrnil. Svet elektronske glasbe sem takrat povezoval z drogami, alkoholom in neskončnimi žuri. A sem mnenje popolnoma spremenil, ko sem spoznal Uroša, ki ne kadi, ne pije in se ne drogira, ampak je popolnoma predan glasbi. Na smrt se boji letenja, še po 15 letih, odkar ga poznam, v bistvu pa na leto cel mesec preživi na letalu, samo da bi lahko vrtel glasbo. Ko sem spoznal njegovo izjemno predanost in kaj vse je pripravljen narediti zanjo, sem z veseljem sprejel njegovo ponudbo in tako sem zanj pred sedmimi, osmimi leti naredil celostno grafično podobo. Potem sem naredil še podobo za njegovo glasbeno založbo 1605, kjer nisem imel nekih usmeritev. 16. 05. je Urošev rojstni dan in že s tega vidika smo razmišljali, da naredimo nekaj čisto drugačnega, kar v glasbeni industriji še ne obstaja in bo neločljivo povezano z njim. Tako sem uporabil svojo umetnost, črno bele ilustracije, ki so, odkrito povedano, malo čudne, zamorjene in celo strašljive, česar ne povezujemo z glasbo, ki bi morala sporočati, da gre za veselje, zabavo, nekaj pozitivnega. Ampak Uroš je v to drugačnost verjel, zavedal se je, da gre za statement, in potem sem naredil okrog 200 ilustracij, ki jih še vedno uporabljajo, saj je imela vsaka izdaja svojo ilustracijo.
S celostno podobo smo šli celo tako daleč, da je vsak njegov material postal medij sporočanja. To še vedno odmeva v našem svetu in na mojih predavanjih. Spletno stran, ki je moj poklon umetniku, je prepoznala tudi mednarodna žirija Brumna, tako sem končno dobil tudi to priznanje.
Vmes je prišlo tudi do Simobilovega Žura z razlogom z Umkom. Združiti 15.000 do 20.000 mladih sredi Tivolija, ki so se brez alkohola zabavali na žuru z elektronsko glasbo, je nekaj, kar presega pojem žura, pravzaprav je postal institucija. Tudi tam smo šli v popolnoma drugačno grafično smer, ki je bila zelo prepoznavna.
Z vidika znamčenja, ki bi moralo stremeti k trajnosti, mi je sicer nerazumljivo, da se blagovna znamka odloči prekiniti s projektom takšnih razsežnosti, kot je bil Žur z razlogom. Dogodek je bil že nekakšna institucija in je presegla samega sebe.
Pred meseci se je zgodba z Urošem zaključila in zdaj drugi skrbijo za njegovo celostno podobo. Sam pa sem ponosen, da sem pomagal soustvarjati njegovo zgodbo, ki je resnično impresivna.

Pred dvema letoma ste na Zlatem bobnu osvojili zlato nagrado za projekt Dimension Two Longboards za oblikovanje blagovne znamke in celostno grafično podobo, nedavno pa ste za podobo longboardov prejeli tudi srebrno nagrado Evropskega kluba art direktorjev (ADC*E). Pri tem ne gre le za vaš dizajn, ampak za izdelek vašega studia. Kako ste prišli do ideje, da bi snovali in prodajali longboarde? So vas k temu spodbudili tudi pridobljeno znanje in izkušnje, ko ste delali za Elan Snowboards?
Ko se je končevala zgodba z Elanom, sem čutil potrebo po tem, da bi spet imel v roki odličen izdelek. Zdela se mi je odlična ideja, da desetletno znanje prenesem na izdelavo longboardov. Zasnoval sem jih tako, da se po svojem videzu povsem razlikujejo od obstoječih na trgu, tako da so s svojo celostno podobo zbudili pozornost svetovnih oblikovalskih medijev. Med grafikami, ki prevladujejo na longboardih, so običajno zmaji, lobanje ali drugi podobni elementi, sam pa sem želel minimalističen izdelek, s katerim bi hodil na sestanke. Kamor koli bi prišel na sestanek, bi longboard postavil v kot in za nikogar ne bi bil moteč. Tako sem ga oblikoval skladno s tem razmišljanjem in po pol leta, odkar smo jih začeli proizvajati, so naše longboarde že začeli prodajati tudi v eni največjih trgovin za deskarske športe Blue Tomato.
Gre za povsem ljubiteljski projekt. Naš studio je sicer vedno imel svoje manjše izdelke in prodajne razstave, ampak takrat smo spoznali, da potrebujemo izdelek, ki ga bomo tudi zares serijsko prodajali.
Verjamem, da mora studio imeti svoj izdelek, da se nauči, kako določene stvari delujejo. Tega sam ne moreš vedeti in nihče ti ne more omogočiti vpogleda, dokler ga ne izkusiš sam na lastni koži.
In šele, ko imaš ta vpogled, insight, lahko prodajaš drugim in se lažje pogovarjaš z naročnikom. Kar naenkrat dobiš ogromno novega znanja, ki ga ne moreš dobiti nikjer drugje.
Čeprav sem sam tisti, ki skrbi za vse, od produkcije, dogovarjanja s trgovinami do reševanja težav, mi je ta projekt v veliko veselje. Vanj smo uspeli pritegniti najboljše deskarje v Sloveniji, ki so blagovno znamko Dimension Two posvojili, njihova kariera pa se je po zaslugi naših longboardov še bolj razcvetela. Pozitivna energija, ki se ustvarja okrog te blagovne znamke, je resnično osupljiva.
Čeprav delamo z nulo, pa je najbolj pomembno, da to delamo zaradi sebe, ker je del nas in izhaja iz nas samih; in ni lepšega, kot stopiti na longboard in začutiti to svobodo.

Kateri projekti vam še prinašajo takšno veselje?
Pred dvema letoma sem spoznal mladega fotografa Cirila Jazbeca, zelo perspektivnega fanta, ki je popolnoma predan svojemu delu. Navdušil me je s svojim razmišljanjem in s svojimi zares izvrstnimi fotografijami. Zanj sem zasnoval celostno grafično podobo in knjigo portfolio s fotografijami, ki jo je ročno naredil Marko Drpić iz Tiporenesanse. Projekt je bil tudi večkrat nagrajen, Ciril pa je zbudil pozornost revije National Geographic, kjer so knjigo hoteli tudi videti. Tako je preko kurirja romala v New York in tudi po njeni zaslugi Ciril zdaj dela za National Geographic. Ravno na zadnji naslovnici, posvečeni klimatskim spremembam, je bila njegova fotografija.
Ali pa delo za Filozofsko fakulteto, kjer skrbimo za celostno grafično podobo vseh 23 kateder. Samo predstavljajte si, kako je razlagati grafične in konceptualne rešitve pred petdesetimi spoštovanimi doktorji znanosti. A nam je s skupnimi močmi ožje delovne skupine uspelo in podoba je precej drugačna od vseh fakultet in s tem zelo prepoznavna.
Tretji projekt je povsem drugačen, gre za linijo domače otroške kozmetike 4kidsandus. Po nekem mojem predavanju sta do mene prišla lastnika blagovne znamke Vanja in Jure Rainer, ki sta želela podobo za svoje izdelke. Zelo sta bila odprta do tega, kaj bi lahko naredili, in imeli smo tudi podobne poglede. Tadeja Bučar se je domislila res dobrega imena 4kidsandus, ki lahko pomeni dvoje: Vanja in Jure imata štiri otroke in v tem primeru ime pomeni štiri otroke in njiju dva, po drugi strani pa si ga lahko razlagamo tudi kot »za otroke in za nas«. Njuni otroci so imeli dermatitis in ker jim nobena krema ni pomagala, sta jo začela izdelovati sama doma, jo testirala in spreminjala toliko časa, da jim je pomagala. Za njihove izdelke smo tako postavili blagovno znamko, pri čemer so se za tisk zopet potrudili v Tiporenesansi, saj smo želeli poseben občutek tudi pri tisku in papirju.
Pri vseh teh projektih sem zelo rad sodeloval. Naročniki so izjemno vpleteni, iz njih je treba potegniti zgodbo, ugotoviti, kaj je njihovo bistvo, in potem jim točno to bistvo vrniti v grafični podobi.

Imate morda tudi ambicije po mednarodni širitvi ali pa vam slovenski prostor omogoča dovolj dela in tudi možnosti za razvoj?
Ravno zdaj sem razpet med Ljubljano, Zagrebom in Londonom. Moja želja po tujini se je uresničila povsem po naključju. Po desetih letih me je končno nekdo priporočil. Povezal sem se namreč z nekim Hrvatom, ki deluje v start-upovskih vodah, je obredel ves svet in pozna ogromno ljudi. Ker je v mojem hitro delu prepoznal potencial, me je priporočil Lynne Franks, ki je v sedemdesetih letih ustanovila najbolj znano piarovsko agencijo v Londonu in je še sedaj ena najbolj prepoznavnih oseb v teh vodah. Ona je bila navdih za lik Edine Monsoon v britanski humoristični seriji Absolutely Fabulous, seveda je v njej močno karikirana. Lynne je dvajset let delala v piaru, potem pa agencijo prodala, zdaj pa je zagovornica žensk v poslovnem svetu in gradi to piarovsko zgodbo, ampak bolj na osebni ravni. Po naključju torej zdaj delam podobo njene nove blagovne znamke. Imel sem jo priložnost spoznati osebno, bil sem pri njej doma, in moram reči, da je zares neverjetna gospa; že samo to, kako razmišlja, kakšne povezave ima, kako živi. Projekt je povsem drugačen od vsega, kar sem delal do zdaj, že zato, ker je ona tako drugačna. Brief je bil temu primeren: nemogoč, ampak smo ga uspešno rešili in naredili nekaj, kar ji je pisano na kožo.
Omenili ste, da vas prej še nikoli ni nihče priporočil. To je skoraj težko verjeti …
Res je, v Sloveniji me še nihče ni nikoli priporočil, vedno sem se moral sam boriti. Ne vem, zakaj nas je strah kogar koli priporočiti. To je naša največja napaka. Brez dvoma smo zelo dobri v vsem, od umetnosti, oblikovanja, športa do inovativnosti in poslovnih uspehov, ampak nihče te ne priporoči naprej. V tujini je ravno nasprotno. Če te nekdo priporoči, je on tisti, ki zrase v očeh drugih. Več ljudi, ki dobro opravljajo svoje delo, bo priporočil, višje se bo povzpel. S tem si ustvarja svojo osebnost.

Kakšni so sicer vaši prvi vtisi z delom za tujega naročnika?
Za tujino se bomo morali še malo bolj angažirati, ker mi v Sloveniji zanje delamo prepočasi. Ne glede na to, da delam zelo hitro, se tam vse dogaja še desetkrat hitreje. Omogočati jim moraš polno storitev, hkrati pa od tebe zahtevajo popolno predanost in vpletenost.
Ampak zdaj, ko se da veliko stvari narediti na daljavo, je verjetno tudi to lažje …
Ne, za oblikovanje to ne drži, ne moreš ga delati na daljavo. Tudi Skype ne pomaga. Če hočeš delati za tujino, moraš biti tam ali pa iti tja. Oseben pristop je namreč tisti, ki še vedno največ pomeni. Morajo spoznati tebe in tvoje delo. Prek Skypa ne moreš graditi zaupanja, zaupanje pa je pri tem bistveno. Le iz medsebojnega zaupanja se porajajo najboljše stvari.

Pa bi se preselili iz Slovenije?
Zame je Slovenija najboljša dežela in tudi zaradi tega so vsi naši longboardi narejeni v Sloveniji in ne na Kitajskem. Zelo rad delam slovenske blagovne znamke in imam širino, da jih znam tako zastaviti, da bodo tudi v tujini lepo delovale; rad jim pomagam. Seveda pa sem si od nekdaj želel delati za tujino, si širiti obzorje, delati za večje blagovne znamke ali pa za manjše po enakih načelih.
Vedno bom živel v Sloveniji. Imam dva otroka in če bi slučajno že dobil ponudbo, bi se morala preseliti cela družina ali pa pač ne bi šel.
Če bo začela Slovenija drugače razmišljati in delovati, bodo tujci sami k nam prihajali na sestanke, ko bodo videli, koliko potenciala imamo. A ni dovolj, da se podpira le turizem, Slovenija bi morala vlagati v svoje največje bogastvo, ki je ravno v sposobnih in delovnih ljudeh. Posamezniki in nekatera podjetja to sicer že zelo dobro delajo, ampak še premalo, da bi se vzpostavilo zaupanje tujcev. Škoda bi bilo, da tega ne bi izkoristili, saj imamo najlepšo državo in smo na idealnem stičišču.

Kako sicer tujci dojemajo slovenskega oblikovalca? Je sploh pomembno, od kod kdo prihaja ali šteje samo dobro opravljeno delo?
Nihče te ne sprašuje po izobrazbi, zanima jih tvoje razmišljanje, dosedanje delo in kaj boš za njih naredil — kako dobro in ali bi bilo lahko še boljše. Gre za čisti poslovni odnos, a hkrati zahtevajo, da si osebno vpleten v delo in ne prodajaš storitev drugih.
Naš mali VBG nima vodje projektov, nima direktorja, ima samo ljudi, ki delajo. To je sicer lahko prednost in slabost, ampak v primeru dela za tujino je to prednost. Naročnik se pogovarja s tistim, ki dela, in informacije se ne olepšujejo, spreminjajo, iščejo iz nekih zapisnikov, saj ni potrebe po tem in vse se zato lahko naredi še enkrat hitreje. Točno veš, kdaj in kako kaj narediti, ni vmesnih detajlov.
To pa pomeni tudi, da moraš biti discipliniran. Sam delam od 8. do 17. ure, nič več, nič manj. Če je res nekaj zelo nujno, delam tudi ponoči, ampak načeloma se izogibam temu, da bi rešitve ustvarjal ponoči. Ko enkrat to narediš, izgubiš dva dneva. Naslednji dan si zaspan, ne moreš razmišljati, tistega, kar bi moral prespati, nisi prespal, ker so bile vmes samo tri ure, in potem ves tisti dan ne narediš nič, ker ne moreš. Odločiš se slabše, kot bi se, če bi bil spočit. Če po peti uri popoldne delaš druge stvari, jaz sem takrat rad z družino ali pa počnem kaj drugega, kar me veseli, si spočiješ možgane, naslednji dan prideš zjutraj svež v pisarno in delaš brez težav.
Imel sem srečo, da so me doma naučili delavnosti. Izhajam iz družine, kjer veliko in radi delamo tisto, kar nas veseli. Dedek, ki je bil čevljar, mi je pogosto rekel: »Bodi priden, pa dobro delaj.« In to se te kot otroka prime.

Kako gledate na razmerje med delom za naročnike in delom »za dušo«? Kako pomembno se vam zdi »vračanje družbi« v obliki sodelovanja pri dobrodelnih projektih?
Verjamem, da bi oblikovalci morali določene stvari delati zastonj, tiste, ki so dobrodelne, ali tiste, ki imajo kulturni potencial. Eden naših takih projektov je bila celostna grafična podoba za festival Domfrca, ki je bil tudi nagrajen na letošnjem SOF-u. V tem primeru smo to naredili, ker je bilo dobro za skupnost, poleg tega pa smo vedeli, da bo vidno.
V studiu nimam projektov, ki bi jih delal za dušo. Ker vse delam na ta način. Nimam projektov, ki bi jih »moral« delati, na drugi strani pa tiste, ki bi jih rad delal. Dajmo že to, kar delamo, narediti tako, da bo res dobro. Ciljna skupina je seveda že določena, ampak v zastavljenih okvirjih se moraš potruditi narediti najboljše. Verjamem, da je bistvo kreativnosti ravno v tem, da imamo okvirje in da znotraj njih naredimo kar najboljše. Vsak naš trenutni projekt, ki ga naredimo, je boljši kot prejšnji. To je moje vodilo. Vsako stvar se da narediti dobro. Vedno se da še kaj izboljšati, imeti boljšo fotografijo, izbrati boljši papir, izpiliti koncept, poiskati tisto zgodbo. Mi vse stvari delamo skupaj z naročnikom in ne za naročnika, ker sem prepričan, da je to edina prava pot do dobrega oblikovanja.
Natečaji mi niso blizu, sem pa tja se kakšnega sicer udeležimo, ker je včasih to edini način, da mali studio brez močnih povezav kam pride. Izdelek, ki ga narediš za potrebe natečaja, ni niti približno tako dober, kot če bi te naročnik poklical, ti povedal, da so si pogledali, kaj delaš, in da jim je to všeč in kaj bi lahko naredil zanje. Potem boš to naredil v okviru danih okvirjev. Oblikovalci se tako ali tako ves čas prilagajamo, to nam res ni težko.
Leto so naju s Tadejo Bučar povabili, da sodelujeva na Reinovator akademiji, ki jo soustvarjata Zavod Viva in Spirit Slovenije, kjer kot mentorja in predavatelja pomagava novim in malim blagovnim znamkam, da dobijo znanje in usmeritev za naprej. V petnajstih letih grajenja blagovnih znamk znam prepoznati, kje bo znamka čez pet, deset let in kakšno pot mora še prehoditi do tja, ter jih usmeriti na pravo pot. In to deljenje znanje in pomoči se mi zdi, da bi moralo biti poslanstvo vsakogar.

Zadnja leta vas lahko zasledimo tudi kot predavatelja na različnih oglaševalskih in oblikovalskih dogodkih, tako v Sloveniji kot tujini. Lani ste na prvem festivalu kreativnosti ADC*E v Barceloni govorili o strahu kot gorivu za vaš kreativni proces. Česa vas je strah?
Strah je v meni od nekdaj prisoten. Strah me je bilo, ker nisem znal, kot introvertiranega človeka me je bilo strah javnega nastopanja, strah me je bilo govoriti. Še vedno me je strah javno nastopati, pa čeprav predavam vsaj trikrat na leto.
Sčasoma sem ugotovil, da lahko ta strah uporabim v svoj prid. Če me je nečesa strah, vem, da se bom toliko bolj potrudil. Če delam novo podobo blagovne znamke in me je pri tem malo strah, to pomeni, da sem na dobri poti, ker sem šel čez svoja pričakovanja in cono udobja.
Tako da zdaj nočem izgubiti strahu, saj sem ugotovil, da mora biti prisoten, ker potem delam bolje. Strah ponotranjiš in ga izrabiš, nikoli pa se ga ne moreš popolnoma znebiti. Strah je motivator, če sprejmeš, da je del tebe.
In strah me je bilo, ko so me izbrali za enega izmed desetih perspektivnih kreativcev v Evropi in s tem nastopati pred 1000 ljudmi, kot je bilo v Barceloni. Živčen sem bil, dokler nisem stopil na oder. Ampak zdaj imam dober uvodni del za prebijanje ledu. Ker moj priimek v angleščini pomeni »potato bag«, sem svoje predavanje v tujini začel s sliko, na kateri imam žakelj na glavi. In to takoj nasmeje občinstvo, s tem pa se tudi jaz sprostim.

V Ljubljani že nekaj časa gostite kreativna jutra po licenci Creative Mornings. Kako jih je sprejela slovenska kreativna skupnost in kaj si želite z njimi doseči?
Projekt Creative Mornings se je začel v New Yorku in zdaj poteka že v okrog 130 mestih po svetu. Namen zajtrkov je navdihniti in povezati kreativno skupnost po vsem svetu. Mi smo v Ljubljani v dveh letih organizirali 28 dogodkov, vsak mesec moramo pripraviti novega.
Prepričan sem, da je znanje, ki ga imamo v Sloveniji, treba deliti. Na dogodkih nastopajo različni kreativni ljudje, od poslovnežev, kreativcev, oblikovalcev, fotografov in drugih, s čimer hočemo pokazati, da imamo tudi v Sloveniji pozitivne zgodbe, predvsem pa motivirati mlade. Nastop govorca traja 45 minut, potem pa se ob kavi razvije debata. Dogodki so dobro obiskani, vsakega se udeleži okrog 50 do 70 ljudi.
Vsi, ki sodelujemo pri organizaciji Creative Mornings, smo prostovoljci in ekipa je že ves čas ista. V njej so še Tadeja Bučar, Marko Cafnik, Janez Čadež, Živa Jalovec, Peter Kastelic, Roni Kordiš, Jaka Meden, Simon Pintar in Aleksandra Prus. Naš medijski sponzor je Delo, ki nam pomaga, da se glas o kreativnih jutrih širi naprej, a bi si želeli še večje odmevnosti. Potrebovali bi sponzorje, da bi občasno lahko gostili tudi kakšnega govorca iz tujine, ker jih poznamo res veliko.

Kot ste opozorili v zapisu na Delovem kreativnem blogu, slovenski oblikovalci nimate veliko možnosti za predstavitev v medijih, saj o dosežkih slovenskega oblikovanja le redko kateri poroča. Povod za to je bila vaša zlata nagrada na Zlatem bobnu pred dvema letoma, ki pa so jo mediji spregledali. Zakaj jih po vaših opažanjih to ne zanima?
Glede festivalov in nagrad se je pri novinarjih vzpostavilo mnenje, da gre za neke interne dogodke, ki služijo zgolj trepljanju po ramah. Sam sem bil že sedemkrat v žiriji Slovenskega oglaševalskega festivala in organizatorje vedno opozarjam, kako pomembno je povezati se z glavnimi časopisi in poskrbeti za objavo intervjujev z nagrajenci. Kot majhen studio nam že sama prijava na festival vzame veliko časa, da o stroških prijave niti ne govorim, in če že dobimo nagrado, bi pričakoval, da se o njej govori. Ker to je velik dosežek, pa ne samo velika nagrada, tudi zlata in srebrna. Toda od takrat ko dobiš nagrado, se ne zgodi nič. Ko smo dobili zlato nagrado na Zlatem bobnu, je o tem uspehu pisal edino Had. Letos smo bili celo tretja najuspešnejša agencija na SOF-u in trenutno imamo vsaj že sedemdeset nagrad, pa nam čudežno naročniki ne stojijo pred vrati. Ko sem bil še samouk, so mi sicer služile kot potrditev, da sem na pravi poti, kar oblikovalci vedno radi slišimo.
Zato pričakujem od festivalov, da bodo poskrbeli za kakovosten piar, ne za kupljene objave. Če mediji ne bodo prepoznavali teh zgodb, tudi studii in agencije ne bodo več prijavljali svojih del. Publiciteta je pomembna tudi zaradi pridobivanja novih perspektivnih kadrov in ne nazadnje tudi za izobraževanje naročnikov, da vidijo, kaj se dobrega dogaja v slovenskem prostoru. To bi moral biti namen festivalov, drugače je vsak kipec le še ena odvečna stvar na polici.

Ali menite, da je mladim, ki šele začenjajo svojo pot v oblikovanju, težje kot vam, saj takrat, pred petnajstimi leti, še ni bilo poplave oblikovalskih rešitev na spletu? Kaj bi jim svetovali?
Mladi imajo trenutno velik problem, saj se v agencijah in studiih mladega kadra ne vzgaja več, saj ni ne časa ne denarja za to. Že pri sebi vidim, da si preprosto ne morem privoščiti, da bi imel recimo dva mlada pri sebi, saj ne bi imel niti malo časa zanju. Za vzgojo pa je potreben čas. VBG redno dobiva prošnje za pripravništvo iz Italije, Francije, Španije, Južne Amerike in seveda tudi iz Slovenije, ampak jim ga v tem trenutku žal ne morem omogočiti.
Težava pri mladih slovenskih oblikovalcih je, da imajo v svojih portfeljih večinoma projekte, ki so jih delali na fakulteti. Včasih se mi celo zgodi, da dobim od dveh različnih oseb enako stvar, ker pač na faksu delajo iste projekte. A če hočeš uspeti, se moraš tudi angažirati, dati sebe noter. Že samo po enem projektu znam oceniti potencial, ki ga ima. Za oblikovalca je pomembno, da je nekaj naredil za nekoga, pa tudi če je to kolega, ki igra v bendu, ker to pomeni, da se je moral z nekom pogovarjati in dogovarjati, mu nekaj znal prodati. Delati projekte samo zato, ker misliš, da si naredil nekaj lepega, ni dovolj. Če ne izhajaš iz sebe, nikoli ne boš uspel.