Intervju: Žirovski občasnik, 2019
Avtorica: Maja Justin

Gregor, ob tako raznovrstni dejavnosti in širini, ki jo pri tem izkazuješ, je vse težko zaobjeti? Kako bi bralcem ŽO na kratko predstavil svoje delo?

Sem oblikovalec. Sliši se preprosto in razumljivo, vendar je bila pot do tega naziva precej dolga. Kljub vsem nazivom, ki mi jih pripisujejo: kreativni direktor, art direktor, grafični oblikovalec, ilustrator, mentor … mi je ta beseda trenutno najbližja. Če bi torej pravilno razložil besedo oblikovalec, bi bil najbližji “prevod” ustvarjalec oz. načrtovalec. Nekje na poti sicer ugotoviš, da so nazivi tako ali tako brez vsakega pomena in da vedno delamo z ljudmi, in ne z nazivi – zelo podobna je na primer ugotovitev, da so izkušnje pomembnejše od vsega drugega. Nekoč upam, da bo dovolj, ko bom rekel, da sem samo Gregor Žakelj.

Ko sem brskala po spletu, poslušala tvoje intervjuje, me je nagovorilo to, kako se svojih grafično-oblikovalskih projektov lotevaš poglobljeno, skoraj lahko rečem poduhovljeno. Katera temeljna misel te pri tem vodi?

Vse, kar ustvarim, mora biti boljše oz. drugačno od prejšnjega projekta. Kar je veliko težje, kot se sliši. To je edini način, da umirim svoj notranji nemir in mi daje motivacijo pri ustvarjanju. Zelo rad se s projektom ukvarjam, ga ponotranjim in poskusim čim bolje določiti, v katero smer bo šla rešitev. To me tudi usmerja k raziskovanju in rešitvam, ki niso preproste in hitre. S tem presegam samega sebe in vedno znova spoznavam veselje pri delu.

Ne gre za perfekcionizem, ampak za nekakšno globlje poslanstvo, ki ti ga delo predstavlja, nekakšna vzgoja srca?

Cilj vsakega izmed nas bi moral biti, da delo opravi najbolje, kot je mogoče. To je neko posebno notranje zadovoljstvo – morda celo najbolj preprosta oblika osebne rasti. Pravi perfekcionizem in stremenje k temu je lahko zelo hitro nepotrebna izguba časa. Na tak način preveč dejavnikov vpliva na en projekt. Rad bi delal dobro, če tega ne morem, izgubim preveč časa in energije. Prav čas pa je tista tankočutna višja sila, ki nenehno teče in nas opozarja na izgubo priložnosti, da bi naredil nekaj zares dobrega.

Na svoji spletni strani imaš napisano “Dobro oblikovanje je za dobre naročnike”. Kaj je zate dober naročnik?

Ko ustvarjaš vrsto let za veliko različnih naročnikov, ugotoviš, da je dober naročnik vedno tisti, ki je iskren že od začetka in ima veliko željo po delu. Iskrenost je bistvena. Enačim jo s predanostjo do tega, kar naročnik ustvarja. Hkrati to izkoristim, da se čim več naučim o naročniku, produktu ali storitvi, kar mi pozneje pomaga pri snovanju pravilne smeri oblikovanja ali komunikacije. Ob tem je zmeraj poudarjena še želja po delu. Projekte izvajam skupaj z naročnikom in ne za naročnika, kar pomeni, da je rešitev skupna. Tako izničimo možnost slabih enostranskih odločitev.

Ali mar to pomeni, da jih lahko tudi izbiraš?

Lahko rečem, da sem imel z večino naročnikov srečo. Je pa res, da sem zadnja leta postal malce bolj izbirčen oz. strog do sebe. Moja delo in trud, ki ju vložim v vsak projekt, preprosto nista za vsakogar. Temu sicer ne rečem ravno svoboda, bolj usmeritev/izbira, kaj želim delati in česa ne. V duhu tega imam tudi jasen seznam, s kakšnimi podjetji ne želim sodelovati.

Verjetno ni neumestno vprašanje, kaj je tisto, zaradi česar nekega naročnika zavrneš? Kaj pretehta pri tvoji odločitvi?


Že na prvem pogovoru moram dobiti iskrene odgovore na določena vprašanja, ki so meni osebno zelo pomembna. Vsega se lotevam zelo osebno, na ta način ocenim ali bomo lahko usvarili nekaj etičnega z visokimi moralnimi standardi. Zavedam se, da ima moje delo lahko takojšen vpliv na ljudi in okolico, saj s sporočili hipno vplivamo na družbo. V duhu tega sem sicer vedno prirpavljen na nov izzive. če le niso politično obarvanie.

Delaš tako s tujimi kot domačimi naročniki. Je pri tem kakšna razlika? Delal si recimo za Nike, kakšna je bila izkušnja s tako svetovno korporacijo?

Verjetno si vsak v nekem trenutku želi delati za tujino. Podobno je bilo z mano in z veliko sreče se je našlo nekaj zvenečih imen, kot so Nike, Carole Guevin, Wyze London, Lynne Franks itn. Kmalu sem spoznal, da so to drugi svetovi, čas pri njih teče neizmerno hitreje in treba je imeti veliko izkušenj, da projekt uspešno končaš. To so svojevrstni izzivi, ki so povezani predvsem z logistiko, potovanji, premagovanjem časovnih ovir ipd. Delo pa je zelo podobno. Če nekaj znaš, potem je vseeno, za koga in kje delaš.

Večkrat niti nimaš občutka, da delaš za korporacijo, saj so na drugem koncu vedno ljudje, s katerimi se pogovarjaš. Težava pri velikih sistemih je samo ta, da ni nujno, da se pogovarjaš s pravo osebo. Tudi kadar imaš zahtevo, da vedno komuniciraš z odgovorno osebo, to ne pomeni, da je ta oseba na vrhu odločevalne lestvice. To se je dogajalo pri sodelovanju z Nike, pri čemer smo delali z londonsko agencijo. Če bi me vprašali za sodelovanje znova, bi verjetno odklonil ali pa se stvari lotil popolnoma drugače. Lahko bi rekel, da je to izziv, po drugi strani pa se jim raje izogibam, saj požrejo ogromno časa.

Če se vrnem še na drugi del tvojega slogana, bi te rada vprašala še, kaj je zate dobro oblikovanje? Kdaj veš, da je nekaj dobro? Imaš kakšne zglede dobrega oblikovanja?

Naš svet se vrti okoli ugotavljanja, ali nam je nekaj všeč ali ne. Morali bi se spraševati, ali je nekaj ustrezno ali ne. Na oblikovanje namreč vpliva veliko dejavnikov. Prav tako oblikovanje ne nagovarja vedno ciljne skupine, h kateri pripadamo.

Dobro oblikovanje je vedno odgovorno, mora reševati vprašanje etičnosti, vpliva na okolje in ljudi. Vedno se je treba zavedati dolgoročnih učinkov, ki jih lahko prinese. 

Kdaj pa kdaj mislim, da moja prednost ni v dobrem oblikovanju, temveč v predvidevanju in upoštevanju zgoraj napisanega. Odločitve, ki jih sprejmem, so rezultat tehtnega razmisleka in preizkušanja več usmeritev do končne rešitve. 

Zase vem, da kadar srečam svoj “strah”, ki je nek notranji kompas, da grem spet čez vse svoje meje, je to dobršno zagotovilo za nastanek nečesa dobrega. To je strah, ki ga ni mogoče nadzirati in tudi ne vem, kdaj se bo pojavil. V vsakem primeru gre za pravi strah, saj večinoma sploh ne vem, ali bom določen projekt lahko izvedel. Dobra stran pri tem je, da strah izostri čute in popelje z glavo skozi zid, če je to nujno.

Če te prav razumem, je v tem primeru strah nekaj pozitivnega, kar ti pomaga pri ustvarjalnem procesu, tudi kot obet za dobro rešitev. Ali ga je kdaj preveč, ti strah kdaj poje dušo, kot pravi Fasbinder v svoji drami?

Strah je čustvo. Vsakih čustev je lahko preveč ali premalo. Bistveno pa je, da jih sprejmemo in jim pustimo svojo pot v začetnem procesu dela. Čustva so velik del kreativnosti in umetnosti.
Moj strah ni adrenalinski strah, mu je podoben, vendar se od adrenalinskega tudi zelo razlikuje, saj nima eksistenčne note, pomaga preskakovati ovire, hkrati pa vem, kdaj je čas, da k stvari pristopim bolj racionalno. K temu so veliko pripomogle izkušnje.

Mojo dušo uničujejo le neizvedeni projekti. Ob tem se zmeraj počutim, kot da je z njim umrl del mene. Podobno je z uspešnimi projekti, v vsakem izmed njih živi moj del.

Ob raziskovanju tvojega dela po sodobnih medijih, sem opazila, da si potrpežljiv in skromen človek. Kako se naučiš počakati na pravi trenutek, ne za vsako ceno hiteti za uspehom? V primerjavi s siceršnjo na prvi pogled zelo agresivno oblikovalsko sceno je to precej neobičajno?

Ego in s tem povezano agresivnost prerasteš v trenutku, ko začneš delati dobro, se trudiš po najboljših močeh in si že nekaj dosegel. Šopirijo se vedno povprečneži, ki se samo tako lahko naredijo za kratek trenutek vidne. O meni govori moje delo. Tukaj sem predvsem zato, da to delo opravim dobro in da se zavedam, da moje delo ni nič več vredno od preostalega dela, ki ga opravljajo drugi. Nekako se zavedam, da znam delati in da rad delam.

Verjetno sem vse to pobral v zgodnji mladosti od dedka, ki mi je vedno govoril “dob’r dilaj pa pridn bot”. Kot čevljar mi je tudi vlil veliko željo in spoštovanje do ljudi, ki delajo z rokami. To je še zmeraj moje vodilo pri vsakem projektu: nekje nekaj moram narediti z rokami, vseeno kaj.

To je tudi botrovalo, da sem vse svoje nagrade za delo, okrog 90 jih je, dal na stran in se raje posvetil deljenju znanja ter predavanjem.

Skozi tvoje odgovore se luščijo same pozitivne vrednote: skromnost, delavnost, vztrajnost, ki so v sodobnem svetu že malo iz mode. Izhajaš iz povsem drugačnih izhodišč, in imaš pri tem uspehe. Prestavljam si, da tudi o tem govoriš na svojih predavanjih?

Moja predavanja so svojevrstno popotovanje od začetka do trenutnih spoznanj. Rad povem svojo zgodbo, govorim o tem, da sem samouk in koliko mi to pomeni. Razložim, da imeti manj pomeni več. Govorim tudi o tem, da če zmorem jaz, zmore kdor koli. Na koncu rad poudarim, da se vse da.

Navdušila me je tudi misel na tvoji spletni strani, da »Verjamemo v slovenske produkte in slovensko oblikovanje, ki jih izvažamo tudi v epicentre svetovnih metropol«. Všeč mi je, kako verjameš v lastno pamet in znanje. Si obstranec s takimi nazori ali misliš, da se razmere vseeno popravljajo?

Pri tem je treba najprej poudariti, da živimo v zelo dobrem okolju. Slovenija je daleč ena najlepših in zdravih držav. Verjamem v Slovenijo, živimo v deželi neverjetno posameznikov, imamo strokovnjake za skoraj vsako stvar, ki so najboljši ali med boljšimi na svetu. Nimamo samo vrhunskih športnikov, temveč tudi znanstvenike, podjetnike, pridelovalce, torej različne profile ljudi. Žal se o tem premalo govori. 

Moja želja ni več usmerjena v to, da bi delal za tuji trg. Želim si predvsem ustvarjati projekte, ki bodo slovenske blagovne znamke pripeljale na tuji trg. Veliko premalo se zavedamo, da je naša konkurenčna rednost prav okolica, v kateri živimo. Veliko premalo se zavedamo, kako srečno življenje imamo prav tukaj.

V tvojem ustvarjalnem opusu se je nabralo lepo število oblikovalskih dosežkov, na katerega od teh si najbolj ponosen, je najbolj tvoj in bi ga rad predstavil žirovskim bralcem?

Če se vrnem bolj na svoj začetek, je na izmed najbolj osebnih ta, da sem večni samouk. Ko sem davnega leta 1999 začel svojo pot v agencijah, nisem prav dobro vedel, v kaj se spuščam in skoraj ničesar nisem vedel o oblikovanju. Vedel sem samo, da hočem postati oblikovalec. Takrat se začel prebirati enega izmed največjih svetovnih blogov o oblikovanju, Netdiver, ki ga je pisala Carole Guevin iz Kanade. Bral sem ga vsak dan in se učil o najboljših svetovnih oblikovalskih presežkih. Večinoma časa sem si predstavljal, da mi nikoli ne bo uspelo postati tako dober. Dokler ni prišel dan, ko sem bil objavljen prav v tem istem spletnem časopisu. Da je zgodba še bolj neverjetna sva s Carol postala prijatelja in 14 let pozneje me je prosila, če ji lahko oblikujem nov logotip za ta isti blog. Predstavljajte si, kaj pomeni za fanta iz majhnega kraja sredi majhne države oblikovati za nekoga, ki ga je v bistvu naučil vsega, kar zna in ve o oblikovanju.

To je skoraj pravljična zgodba o tvojem samouštvu. Predvsem ta del, da nisi vedel, v kaj se spuščaš. Danes, ko veš, bi kaj naredil drugače?

Čisto zares bi bil vesel, če bi ugotovil, kaj želim delati v življenju že veliko prej. Mogoče bi sicer to malo spremenilo mojo pot, vendar bi mi vseeno dalo nekaj let več izkušenj. Nekaj izgubljenih let, ko sem taval med tem in onim, bi lahko izkoristil drugače. Hkrati pa se zavedam, da me je prav ta pot izoblikovala in še zdaleč je nisem prehodil.

Če nadaljujem s prejšnjim vprašanjem, bi rad omenil še zgodbo s Kocbekom. Z Gorazdom sva se spoznala, ko sem bil mentor mladim podjetjem v okviru Spirita Slovenije/Goodbiz. Takoj sem začutil zmožnosti, ki jih ima ta oljarna, katere korenine segajo v daljno leto 1929. Do mene je pristopil s težavo, da že tri leta hodi na največji kulinarični sejem v Dubai, vendar potrebuje drugačen pristop s svojim izvrstnim bučnim oljem. Potrebovali smo nekaj svojevrstnega za neusmiljeno okolje, kot je prestižni Dubai. Med pogovorom z njim in raziskovanjem sem ugotovil, da je tradicijo oljarne vzpostavil že dedek Alojz Kocbek, ki je za označevanje svojega najboljšega bučnega olja uporabljal star platinasti žig. Znanje se je prenašalo iz roda v rod, pridelava olja pa se v skoraj 90 letih ni spremenila. Prav ta žig in zgodovina (ki jo sicer radi pozabimo) sta bila osnovna za oblikovanje serije črnih steklenic, pri čemer so vsako ročno napihnili in izdelali v Steklarni Hrastnik iz najčistejšega stekla. Na steklenici, ki je v škatli iz starega stoletnega hrasta, je imitacija dedkovega žiga. S tem smo celotno zgodbo pridelave, Slovenije in tradicije zaprli v en sam izdelek. To je eden najlepših projektov, v katerih sem sodeloval v zadnjem času, kar podkrepi tudi dejstvo, da Kocbekovo bučno olje strežejo v prestižni restavraciji At. Mosphere v najvišji stolpnici na svetu Burdž Kalifa v Dubaju, uporabljajo pa ga tudi naši najboljši Ana Roš, Janez Bratovž in Tomaž Kavčič.

Kljub takim zgodbam pa vztrajam, da je moje delo konstantna igra in mora vključevati veliko zabave. Večkrat se odločim za nove izzive in gradim svoje blagovne znamke iz čiste zabave: imam blagovno znamko longboardov, ustvaril sem pivo z najboljšim imenom “Bad day is a good beer day.” itn.

Zgodba s Kocbekovim bučnim oljem in tvojo vrhunsko steklenico je res navdihujoča. Verjetno je težko preseči take vrhunce, kako je nadaljevati po takih uspehi?

Vsak nov projekt je nov izziv. Nekje so ti izzivi veliko vidnejši, kot so drugje. Vendar zame je vedno polno malih zmag, ki jih naredim ob vsakem projektu, pa naj bo velik ali majhen. Nimam navade sedeti na lovorikah in kaj hitro gledam naprej. Pomembno pri tej zgodbi je, da sva s Kocbekom dokazala, kaj vse se da in kako visoko lahko gredo slovenski izdelki. Na to sem najbolj ponosen in prav to je moja neskončna motivacija.

Ustvarjalne ideje na konkurenčnem trgu morajo biti prodorne, kje se ti porajajo, od kod jih črpaš, če je to sploh mogoče locirati oz. omejiti?

Recimo raje, da morajo biti pravilne. Nimam se za blazno kreativnega, čeprav me drugi radi tako označijo. Svoje rešitve iščem na vseh možnih koncih in za vsako vem, kje se začne. Vsaka potrebuje svoj čas, da dozori. Treba je vedeti, da je ideja samo delček končne rešitve. Veliko težja je izvedba rešitve in samo z dolgoletnim delom znam oceniti, ali bo nekaj delovalo ali ne. Svoje delo primerjam z rokodelstvom (craft), saj na koncu koncev večinoma sedim, skiciram in preizkušam rešitve. Z rešitvijo ene ideje sem v povprečju zadovoljen pri verziji 7. To pomeni, da sem preizkusil več možnosti in pogosto samo zaradi ene malenkosti preoblikujem celotno zgodbo v nekaj, kar bo delovalo bolje.

Lahko rečeš, da je kaj takega v tvoji ustvarjalnosti, idejah, rdeči niti, ki se kakorkoli nanaša na pokrajine tvojega otroštva.

Odraščal sem v srečni družini, ki mi je dala vse in rad se vračam. Vedno bolj sem prepričan, da je nekaj v tej vodi, sreči in vzgoji, ki smo jo deležni v Žireh. Moje delavne navade vsekakor izhajajo od očeta, sreča pa od mame. To dvoje pa je tudi najpomembnejše v življenju. Žirovci smo izjemno delavni, nekaj nas je, ki smo odšli in smo zelo uspešni na svojih področjih, drugi so tukaj ostali in dokazujejo, da se vse da.

Kaj pa podeželje, oddaljeno od centrov, kot so recimo Žiri, kako se tam soočajo z oblikovanjem svojih izdelkov?

Naročniki nekaterih mojih najboljših rešitev izhajajo iz krajev, ki so veliko manjši od Žirov in veliko bolj oddaljeni od večjih mest. Žiri so eden izmed najsrečnejših krajev in ko skočiš na Žirovski vrh, vidiš, da je skoraj četrt Žirov pokrita z uspešnimi podjetji, veliko bolj, kot se zavedamo, vsi ti nastopajo na globalnih trgih in še zdaleč niso lokalni. Čeprav je bila Alpina vedno sinonim za delo v Žireh in ima enega še vedno boljših brezčasnih znakov, sem prepričan, da ni izjema in se tudi druga podjetja zavedajo pomembnosti oblikovanja. V končni fazi gre samo za željo in zavedanje, da nismo vsi za vse in da je treba kdaj pa kdaj čez vse svoje meje.

Gregor, rada bi še zaključila v tem tvojem delavnem duhu in te vprašala, čemu se trenutno posvečaš, kaj te vznemirja in zaposluje ta trenutek?

To leto sem si zadal, da se še bolj posvetim malim slovenskim izdelkom in blagovnim znamkam, s katerimi lahko ponotranjim naše slovenske avtohtone zgodbe. Tako rad odkrivam, kako posebni smo in koliko dobrega znamo narediti, koliko zgodb imamo in v kakšni lepi deželi živimo. Pravkar končujem novo grafično podobo blagovne znamke naravne kozmetike, resnično vrhunskemu vipavskemu vinarju pa sem ustvaril novo podobo, ki si jo njegovo vino zasluži, in se lotil destilarne sredi Krasa.